{"id":13701,"date":"2019-05-27T13:49:11","date_gmt":"2019-05-27T11:49:11","guid":{"rendered":"http:\/\/www.ntf.uni-lj.si\/oto\/?post_type=news&p=13701"},"modified":"2019-05-29T10:43:39","modified_gmt":"2019-05-29T08:43:39","slug":"kogl-se-lepotici","status":"publish","type":"news","link":"https:\/\/www.ntf.uni-lj.si\/oto\/news\/kogl-se-lepotici\/","title":{"rendered":"KOGL SE LEPOTI\u010cI"},"content":{"rendered":"

Prostorsko instalacijo v drevoredu kmetije Kogl v Veliki Nedelji<\/strong><\/a> z naslovom UTOPIJA<\/strong>,\u00a0\u010detrto zapovrstjo, so tudi tokrat izpeljali \u0161tudenti Naravoslovnotehni\u0161ke fakultete<\/strong>, Oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje, Univerze v Ljubljani pod mentorstvo\u00a0profesorja Du\u0161ana Kirbi\u0161a<\/strong>. Odprtje prostorske postavitve je potekalo v soboto, 11. maja 2019.<\/p>\n

Razstavljajo \u0161tudentke in \u0161tudentje prvega letnika magistrskega \u0161tudija oblikovanja tekstilij in obla\u010dil:<\/strong><\/p>\n

DENIS LUKE\u0160EVI\u0106: <\/strong><\/p>\n

Utopija \u010dasa<\/strong><\/p>\n

C\u030cas po pravilu za vse nas poteka enako; sekunda je sekunda, minuta je minuta, ura je ura, leto je leto. Vsi mi imamo obveznosti, zmenke, doloc\u030cene ure, kdaj moramo biti kje, in c\u030ce izberes\u030c doloc\u030ceno skupino ljudi, ki imajo isto obveznost ob isti uri, bo hitro razvidno, da ta s c\u030casom doloc\u030cena obveznost ni za vse enaka. Nekateri c\u030cas obravnavajo kot stalnico, katera se ne spreminja, drugi pa kot pribliz\u030cno enoto za uravnavanje dogodka s soudele\u017eenci. Za nekatere c\u030cas poteka poc\u030casneje, za druge hitreje.<\/p>\n

V utopiji c\u030cas ni doloc\u030cena enota, pac\u030c pa od vsakega posameznika samega definirana in izvrs\u030cena dejavnost, s katero lahko razpolaga kakorkoli hoc\u030ce. Lahko bi rekli, da v utopiji c\u030casa sam c\u030cas ne obstaja. Umetnis\u030cko delo prikazuje, kako razlic\u030cno lahko vsak od nas dojema c\u030cas. Vsaka ura, ki sestavlja delo, ima svojo specific\u030cno nastavljeno uro, ki je osebno dojemanje c\u030casa doloc\u030cene osebe v skupini ljudi. Skupine ljudi se velikokrat zbirajo ob doloc\u030ceni uri, a za marsikoga je ta ura malce prehitra ali prepozna, za druge pa idealna.<\/p>\n

PETRA JERI\u0106:<\/strong><\/p>\n

Membrana<\/strong>
\nDelo z naslovom Membrana gledalca vodi v razmis\u030cljanje o obstoju varnega prostora. Dandanes se namrec\u030c c\u030clovek v svetu tez\u030cko poc\u030cuti popolnoma varnega tako v fizic\u030cnem kot tudi psiholos\u030ckem smislu. Inspiracijo sem nas\u030cla v koz\u030ci kot najvec\u030cjem c\u030cloves\u030ckem organu oz. c\u030cutilu, ki deluje kot nekaks\u030cen s\u030cc\u030cit med okoljem in notranjimi organi, ter jih na tak nac\u030cin varuje. Je nekaks\u030cne vrste membrana med telesom in okoljem. Koz\u030ca me je navdus\u030cila predvsem iz vidika vec\u030cplastnosti, neprepustnosti, raznovrstne teksture in barve. Nekaks\u030cno vrsto membrane najdemo tudi v maternici v c\u030casu nosec\u030cnosti, ko le-ta predstavlja idealni prostor za nerojenega otroka. Seveda tudi maternica ni povsem varen prostor. Je torej tak prostor sploh moz\u030cno najti ali je njegov obstoj utopic\u030cen?<\/p>\n

KATARINA RUS:<\/strong><\/p>\n

Mehur\u010dek<\/strong>
\nIdeja ideala se vedno za\u010dne v na\u0161i glavi. Zato izhajamo iz utopije, ki jo lahko ustvarimo sami. Brez obremenitev in oziranja na druge. A kljub temu brez da komurkoli \u0161kodujemo na kakr\u0161enkoli na\u010din. Torej zaenkrat ostajamo v glavi. V idealu nad katerim imamo popoln nadzor in ga spreminjamo in preoblikujemo po \u017eelji in na\u0161em trenutnem vzgibu. Ta ideal ne potrebuje protiute\u017ei ali kontrasta da bi ostajal \u017eeljen, ker ga vedno lahko dose\u017eemo in si ga pribli\u017eamo brez da bi se zanj morali opravi\u010devati ali ga komu opredeljevati. Da pa bi utopi\u010den svet v glavi izdelali resni\u010dno dovr\u0161eno in to mo\u017enost dali tudi drugim okoli nas, je potrebna ti\u0161ina. Ti\u0161ina je prijeten oddih in odpira vrata v glasnej\u0161i svet kot si ga lahko zamislimo. V\u010dasih postane celo oglu\u0161ujo\u010da. Ti\u0161ina je tista zaradi katere se zate\u010demo k mehur\u010dku in je tista, ki nam njegovo notranjost pomaga zapolniti. Vpra\u0161anje je le, kak\u0161en mehur\u010dek si boste ustvarili vi.<\/p>\n

MARK CVELBAR:<\/strong><\/p>\n

\u201cUtopija\u201d<\/strong>
\nDelo je komentar na do sedaj neuspe\u0161no realizacijo utopij, za kar lahko okrivimo nehomogenost dru\u017ebe in negativne lastnosti posameznikov. Namiguje, da mo\u017enost za zares sre\u010den obstoj ali popolna odsotnost le-tega obstaja \u0161ele po prehodu v alternativno dimenzijo, ki jo trenutna tehnologija in nivo razmi\u0161ljanja ne moreta opisati ali kvantificirati. Samomor predstavlja zaveden izhod iz \u017eivljenja, s tem, ko prenehamo \u017eiveti, predajamo svoj obstoj v neznano, a v veri, da nas na drugi strani \u010daka konec te\u017eav, ki so nas pripeljale do te odlo\u010ditve ali pa celo bolj\u0161i obstoj. Zaklju\u010dimo lahko, da samomor predstavlja neke vrste vrata v utopi\u010dno realnost ali pa popolno odsotnost le-te.
\nOgledalo v strogo fizikalnem smislu odra\u017ea svet okoli nas, realnost. A \u010dlove\u0161ka psiha v njem najde mejo med zavestnim in podzavestnim.
\nDelo se poigrava s turobno simboliko zanke za obe\u0161anje, ki pa je preko manj\u0161ih sprememb predruga\u010dena v objekt, ki gledalca z direktno provokacijo sili k razmisleku.<\/p>\n

IVANA JOVANOVI\u0106:<\/strong><\/p>\n

Selftopia<\/strong>
\nTema, o kateri sem razmi\u0161ljala, je tesno povezana z raznolikostjo ljudi. Kaj je tisto kar nas povezuje in kaj ne. Idejo o idealnem svetu, utopiji in strmenju k isti imamo vsi, le da so te ideje razli\u010dne pri vsakem posamezniku. Zato k ideji o univerzalni utopiji pristopam dokaj skepti\u010dno. Po drugi strani pa, \u010de govorimo o osebni utopiji, vemo, da so ideje, \u017eelje in misli vsakega posameznika, odvisne od njegovih izku\u0161enj in da so iste nagnjene k spremembam. Na tej stopnji preidemo k samoanalizi in sprejemanju samega sebe. To sedaj lahko pripi\u0161emo moji viziji osebne utopije. Izbrala sem selfi fotografijo in vrata, ki predstavljajo prehod iz enega prostora v drugi, prehod iz distopije v utopijo. Skozi pove\u010devanje dolo\u010denih detaljev; o\u010di, nos, usta, lasje, pove\u010dujem svoj obraz do najmanj\u0161ih vidnih pixlov, z namenom samospoznanja osebne utopije.<\/p>\n

PETRA FRANK:<\/strong><\/p>\n

Kokon<\/strong>
\nOb\u010dutek varnosti je tisti, ki \u010dloveku ustvari notranji mir. Otrok je za\u0161\u010diten v maternici, bubo obdaja kokon, \u010dlovek se po\u010duti varneje za\u0161\u010diten s sloji obla\u010dil. Hi\u0161a nam predstavlja zato\u010di\u0161\u010de, \u017eivali so varnej\u0161e v gnezdih, rovih, brlogih. Obdamo se s stvarmi, ki nam vzbudijo prijetnost, harmonijo\u2026 doma\u010dnost. Ustvarimo si dom. To je na\u0161 kokon. Na\u0161a maternica, kjer se po\u010dutimo varni. \u017de sam ob\u010dutek doma\u010dnosti v nas vzbudi toplino in prijetnost. Gre za stanje, ko smo obvarovani pred gro\u017enjo po nevarnosti ali izgubi. V kokonu se skriva utopi\u010den svet iz katerega popolnost ne more uiti. Notranjost kokona je fikcija popolnega sveta, kjer so vse zapisane \u017eelje izpolnjene. Gre za odklop iz sedanjosti ter do\u017eivetje nepopisnega ob\u010dutja notranjega miru. Kaj je zate utopija? Kak\u0161ne \u017eelje ima\u0161?
\nVstopi v kokon, zapi\u0161i jih in jih do\u017eivi.<\/p>\n

ALENKA MORE:<\/strong><\/p>\n

Popolna utopija<\/strong>
\nUtopija pri moji temi je fantazija o popolnosti, idealu, ki si jo lahko vsak posameznik razlaga in predstavlja po svoje. Fizi\u010dna podoba telesa je bila in je \u0161e vedno zelo pomembna, spreminjala se je lahko zaradi obla\u010dil ali z obla\u010dili. Lepotni ideal se je skozi zgodovinska obdobja spreminjal, vedno pa je to bilo zdravo, nedeformirano, nepo\u0161kodovano, nepohabljeno telo. Telesa: visoka, nizka, pritlikava, vitka, debela, z velikimi prsmi, z malo zadnjico, s \u0161irokimi boki,\u2026 vsakdo nosi v sebi preplet najrazli\u010dnej\u0161ih potreb, \u017eelja, konfliktov, \u010dustvenih stanj, ob\u010dutij in utopij. Z vsakim ovojem, lupino ali zidom se za\u010denja dialektika bivanja znotraj in bivanja zunaj. Pri tem se postavlja vpra\u0161anje njegovega povr\u0161ja. Kako ga do\u017eivlja tisti, ki je na njegovi notranji, in tisti ki je na zunanji strani? Ali ovoj notranja dogajanja skriva ali razkriva na svojem povr\u0161ju? Kako vidim sebe in kako \u010dutim sebe? Kako vidim sebe in kako vidim sebe videno? Izpostaviti se s svojo podobo, izstopati iz mno\u017eice, biti opa\u017een, slediti sebi tudi v delanju svojega telesa druga\u010dnega od ostalih, a zaradi tega biti ogro\u017een? Smo sploh sposobni odmisliti opazovalce, se razbremeniti njihovih pogledov in sodbe? \u010clovek potrebuje utopijo, ki mu daje upanje in cilj v katerega usmerja svoje \u017eelje.<\/p>\n

ANJA MEDLE:<\/strong><\/p>\n

Ecotopia<\/strong>
\nDelo imenovano Ecotopia govori o odnosu \u010dloveka in okolja\/narave, ekolo\u0161ki ozave\u0161\u010denosti in nasploh odnosu dru\u017ebenega sistema in razvijajo\u010de se tehnologije. Koncept dela temelji na noveli Ernesta Callenbacha Ecotopia (1975), ki opisuje ekotopi\u010dno ureditev dru\u017ebe in \u017eivljenje v prihodnosti. V ekotopi\u010dni dru\u017ebi leta 1999, drevo predstavlja vir \u017eivljenja. Danes leta 2019, pa skoraj ni posameznika ki ne bi uporabljal vsaj enega Applovega izdelka. Torej jabolko, sade\u017e drevesa. Ali nas bo v prihodnosti prehranjevala tehnologija ali narava, za koga bomo bolj skrbeli in kaj bomo bolj razvijali?
\nV mojem ektopi\u010dnem sistemu, se ta za\u010dne in konca v posameznikovi glavi. Z razmi\u0161ljujo\u010dim umom tvori svojstveno ureditev po kateri \u017eivi. Skupaj tako predstavljata drevo, dejanja pa sadove. Potemtakem ne jabolka (hrana) iz jablane in ne iPlodovi (tehnologija) iz \u201cdrevesa\u201d Apple, niso tisti, ki bodo oblikovali na\u0161 dru\u017ebeni sistem v prihodnosti, temve\u010d \u010dlove\u0161ki um.<\/p>\n

GA\u0160PER GAJ\u0160EK:<\/strong><\/p>\n

Knjiga prito\u017eb in pohval<\/strong>
\nKnjiga prito\u017eb in pohval je knjiga, ki se navadno nahaja v prostorih s storitveno dejavnostjo, kot so na primer trgovine, restavracije, lokali\u2026 Namen hranjenja te knjige je, da potro\u0161nike kot lastnik storitve povpra\u0161ate o kakovosti svojih storitev, ali o tem kaj bi \u0161e lahko izbolj\u0161ali kot tudi o tem, s \u010dimer niso bili zadovoljni. S tem je potro\u0161niku omogo\u010deno izra\u017eanje lastne volje, ki bi ga lahko aplicirali na zakonitosti dr\u017eavnih volitev. Zapis v knjigo prito\u017eb in pohval zagotavlja tako tajnost in popolno anonimnost potro\u0161nika ter njegove volje, v kolikor sam \u017eeli ostati anonimen. Edina razlika, ki ne ena\u010di volitev in knjige prito\u017eb in pohval je ta, da izra\u017eena volja potro\u0161nika ni uveljavljena. To pomeni, da potro\u0161nikov zapis v kolikor ta ostane anonimen, v procesu spreminjanja politike prostora ne \u0161teje ni\u010d.<\/p>\n

ANA BO\u017dOVI\u0106:<\/strong><\/p>\n

Utopija<\/strong>
\nVsak \u010dlovek ima individualno vizijo utopije, idejo, ki ni oprijemljiva in je ni mo\u017eno definirati. Ta ideja je iskrena le dokler ostaja na stopnji vizije, sanj oziroma sanjarnjenja. Najbolj mo\u010dna je dokler se je ne utemeljuje, omejuje po na\u010delih dru\u017ebe v kateri \u017eivimo. Triptih Hieronymus Boscha \u201cVrt u\u017eivanja\u201d mi je bil sprotna inspiracija za formo in\u0161talacije, ki se sestoji iz treh razli\u010dnih segmentov, ki pripovedujejo svoje zgodbe zdru\u017eene v eno samo. Poleg konstrukcije so me inspirirale tudi \u010dudesne slike in napeljale da utopijo vidim kakor sanje. Izkoristila sem koncept triptiha, ki je naslikan kakor cerkvene slike oltarjev. Ohranila sem okvirje v katerih je shranjena moja vizija utopije oziroma \u201csanj\u201d o utopiji, kot o svetu kjer je vse mogo\u010de.<\/p>\n

KLARA RE\u0160ETI\u010c:<\/strong><\/p>\n

\u0160tirinajsto drevo<\/strong>
\nOsnovna narava utopije je, da preobrazi resni\u010dnost, da jo preobrazi znotraj na\u0161e percepcije. Da nam za hip iztrga izpred o\u010di to samoumevnost, kar si razlagamo kot vsakdanjost, in nam jo nato vrne, obrnjeno na glavo. S tem nam ponudi novo vizijo, novo mo\u017enost, da razkrijemo mehanizme, s katerimi tvorimo to, kar imenujemo resni\u010dno, in za\u010dnemo kreirati nekaj neresni\u010dnega. Nekaj nemogo\u010dega, nekaj nezamisljivega, skrajno tujega.
\nNa temo utopije \u017eelim ustvariti in\u0161talacijo, ki slu\u017ei kot preobrazba realnosti, oziroma \u017ee poznanega prostora. Glavni cilj mojega dela je odgovoriti na vpra\u0161anje kako na preprost na\u010din spremeniti \u017ee obstoje\u010di prostor razstave \u2013 v tem primeru drevored, pri \u010demer bi \u010dim manj posegala vanj.\u00a0 \u010ce je v drevoredu do zdaj trinajst dreves, lahko realnost oz. vsakdanjost le-tega spremenim tako, da dodam \u0161e eno, \u0161tirinajsto drevo; s tem dobimo novo vizijo prostora.<\/p>\n

KARIN GOSENCA:<\/strong><\/p>\n

Lahko no\u010d<\/strong>
\nKot utopijo si predstavljam nekaj, kar je mirno, spokojno, nekaj kar nam daje ob\u010dutek bo\u017eanstvenosti in miru. Kadar se na\u0161e telo in misli umirijo in pobegnejo v \u010daroben svet, kjer ne obstajajo stvari, katere bi nas te\u017eile. Tak ob\u010dutek nas spremlja, ko se zve\u010der ule\u017eemo v mehko, cisto, udobno posteljo in zapustimo skrbi. Na\u0161im mislim damo prosto pot, da zaidejo po svoje. S tem namenom sem ustvarila bomba\u017eno blazino, na katero se lahko s celim telesom ule\u017eemo. Ideja je, da se v blazino ugreznemo, da se v njej izgubimo in zatavamo v svoj svet. Blazina je okrogle oblike, da poudarja mehkobo. Na razli\u010dnih mestih je napolnjena z razli\u010dnimi polnili, od poliesterskih polnil, ki so zelo mehki in puhasti, do piskajo\u010dih mehkih igra\u010d, katere zvok nas vrne v otro\u0161tvo in prav tako z bomba\u017enimi trakovi, ki so reciklirani. Blazina je bele barve. Bela ponazarja popolnost, jasnost. Je cista, nedol\u017ena, polna in dokon\u010dana. Je barva novih za\u010detkov in prebuja odprtost in rast. Ponuja ob\u010dutek miru in mirnosti, udobja in upanja. Veliko ljudi uporablja belo barvo kot spomin na svojo mladost, na tisti \u010das, ko so bila njihova \u017eivljenja la\u017eja in manj zapletena. Z blazino \u017eelim poustvariti ob\u010dutke, ki jih dobimo med spanjem , takrat ko je na\u0161e telo umirjeno in spro\u0161\u010deno, na\u0161e misli pa kreirajo svoje domi\u0161ljijske poti.<\/p>\n

NINA \u017dNIDAR\u0160I\u010c:<\/strong><\/p>\n

Vesolje<\/strong>
\nNeskon\u010dnost je kot temen prostor, ki se nikoli ne konca, nima mej. V njem izgubi\u0161 ob\u010dutek za \u010das. Ko gremo spat, se ule\u017eemo v posteljo in zapremo o\u010di. Na\u0161e telo in dihanje se umirita. Telo in misli sprostimo, in jim prepustimo svobodno pot v domi\u0161ljijski svet. Tam ni pravil, skrbi in omejitev. Svoje ob\u010dutke bi realizirala v obliki padajo\u010de zavese, katero bi obesila na kro\u0161nje drevesa. Zavesa bo bila v okrogli obliki, s katero bi ponazorila mehkobo, predstavljala pa bi na\u0161 planet. Zavesa bo iz \u010drnega polivinila, da prepre\u010dim kakr\u0161ne koli snope svetlobe, saj \u017eelim ustvariti popolno temo. V notranjo stran zavese, na polivinil bi namestila led lu\u010dke, plasti\u010dne zvezde\u2026 vse kar me spomni na fantaziranje. \u017delim, da je zavesa prijetno do\u017eivetje in ena sama velika fantazija, \u010darovnija. Cilj je, da se vsak posameznik sprosti in spusti v svet sanjarjenja. V svet v katerem se izgubi\u0161 in ga sprejme\u0161 kot svojega, v katerem ti je prijetno, kjer dobi\u0161 ob\u010dutek prevladovanja nad vsem. Naj misli pobegnejo pred vsakdanjimi problemi in obveznostmi.<\/p>\n

KARMEN HO\u010cEVAR:<\/strong><\/p>\n

Metamorfoza<\/strong>
\nDelo predstavlja razmi\u0161ljanje, kako bi lahko stanje metamorfoze\/preobrazbe aplicirala nase. Sestavlja ga proces nastajanja avtoportreta, ki nastane kot produkt meditacije. Na\u0161e faze razvoja so vizualno dokaj dolgo\u010dasne v primerjavi z metulji, vendar pa ravno tako odrastemo. Rekla bi da je eden ve\u010djih prehodov v na\u0161em \u017eivljenju predvsem ta, iz brezskrbnega otroka do neke odgovorne osebe. Kot majhna deklica sem z najve\u010djim veseljem naokoli skakala bosih nog. Spomnim se, kako se je pomlad bli\u017eala h koncu in dnevi so bili vse toplej\u0161i. Da se nebi prehladila, mi je mami vedno govorila, da ko bom videla prve bele metulj\u010dke, takrat lahko \u0161ele okoli bosa \u00bbletam\u00ab. Tako sem samo \u0161e \u010dakala in iskala te bele metulj\u010dke. Danes ko jih zagledam so le \u0161e lep spomin na poletne dogodiv\u0161\u010dine. Narava je\u00a0 \u010dudovita in preobra\u017ea se skupaj z nami, ali pa mi z njo saj ona bo ostala, ko nas dolgo ve\u010d ne bo. Ali bo res? Pravijo, da se je na poljih, kjer poteka intenzivno kmetovanje prisotnost metuljev drasti\u010dno zmanj\u0161ala. Ena izmed preobrazb v ljudeh bo moral biti tudi na\u0161 odnos do narave in okolja v katerem \u017eivimo.<\/p>\n

SA\u0160A DRAGA\u0160:<\/strong><\/p>\n

Utopija hrane<\/strong>
\nUtopija je opis skupnosti, ki temelji na skoraj popolni kvaliteti, je torej vizija okolja, ustvarjena z na\u0161o domi\u0161ljijo.
\nMoje razmi\u0161ljanje o temi in inspiraciji kot je utopija je zelo raznovrstno. Spontano za\u010dnem sanjariti o svoji vrsti utopije, svojem okolju in do\u017eivetju istega. Razlago utopije pa sem najve\u010dkrat povezovala z \u010dasom in na\u0161imi ob\u010dutki. Predstavljajmo si na\u0161e ob\u010dutke ter kaj bi najraje po\u010deli ko nas nih\u010de ne gleda, kak\u0161en performans bi zase odigrali in z njim pustili umetni\u0161ki pe\u010dat. Umetnost in utopijo sem na nek na\u010din zdru\u017eila z hrano. Utopija hrane. Na inovativen na\u010din prikazujem umetni\u0161ko delo, ki nastaja med samo predstavitvijo.
\nOdlo\u010dila sem se ustvariti sliko z hrano, kot glavnim
\nelementom. Z razli\u010dnimi sestavinami, razli\u010dnih barv in struktur tvorim sliko na platnu. Gre za spontano dogajanje tokom razstave. S\u00a0spontanim sodelovanjem publike in ostalih sodelujo\u010dih pri razstavi dobimo na platnu umetni\u0161ko delo.<\/p>\n

MARIGONE GASHI:<\/strong><\/p>\n

To je na\u0161 dom<\/strong>
\nNa\u0161 planet je osamljen del\u010dek v kozmi\u010dni temi okrog nas. V vsem silnem prostranstvu ni nobenega namiga, da bo pomo\u010d pri\u0161la od drugod in nas re\u0161ila pred nami samim. Zemlja je edini svet za katerega vemo, da je \u017eivljenje. To je na\u0161 dom, to smo mi, to so vsi, ki jih ljubimo. \u010ce ho\u010demo ali ne za zdaj ostajamo na Zemlji, kjer se u\u010dimo poni\u017eanosti, in nam daje mo\u017enost, da se nau\u010dimo kako biti bolj\u0161i drug do drugega in varovati ter ljubiti na\u0161 edini dom, ki ga trenutno poznamo. Bolje re\u010deno, kot so ga poznali na\u0161i predniki, ko ni bilo toliko onesna\u017eevanja, predvsem onesna\u017eevanja s plastiko. Dandanes je veliko ekolo\u0161kih problemov, eden izmed njih je plastika. Zemlja je lahko na\u0161 vrt, ki ga lahko obvladamo in iz katerega lahko zraste nekaj plodnega, nekaj u\u017eitnega, le skrbeti in negovati ga je potrebno. Prenehajmo z uporabo plastike, na\u0161a hrana lahko uspeva na na\u0161em vrtu in ni potrebno, da je zapakirana v plastiki.
\nOhranitev Zemlje je skupinsko po\u010detje, skupina ki se poda v novo dogodiv\u0161\u010dino.
\nDogodiv\u0161\u010dina proti onesna\u017eevanju.<\/p>\n

 <\/p>\n

Fotografije z odprtja: \u0160pela Ambro\u017e<\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Prostorsko instalacijo v drevoredu kmetije Kogl v Veliki Nedelji z naslovom UTOPIJA,\u00a0\u010detrto zapovrstjo, so tudi tokrat izpeljali \u0161tudenti Naravoslovnotehni\u0161ke fakultete, Oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje, Univerze v Ljubljani pod mentorstvo\u00a0profesorja Du\u0161ana Kirbi\u0161a. Odprtje prostorske postavitve je potekalo v soboto, 11. maja 2019. Razstavljajo \u0161tudentke in \u0161tudentje prvega letnika magistrskega \u0161tudija oblikovanja tekstilij in obla\u010dil: … Read more<\/a>","protected":false},"author":27,"featured_media":13710,"template":"","categories":[],"acf":[],"yoast_head":"\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\n\t\n\t\n\n\t\n