Študij področja hidrogeologija obravnava zelo širok spekter problemov, povezanih s podzemno vodo. Usmerjen je izrazito uporabno, saj v Sloveniji skoraj vso pitno vodo pridobivamo iz podzemne vode. Podzemna voda je pomembna tudi z vidika posegov v prostor, saj pri skoraj vseh gradnjah, pri katerih posegamo v tla, naletimo nanjo ali pa nanjo vplivamo.
Poznavanje dinamike podzemne vode je ključno tudi za varovanje okolja, saj je podzemna voda, poleg zraka, eden najpomembnejših medijev za širjenje in zadrževanje vseh vrst onesnaževal, tudi novodobnih onesnaževal, PFAS spojin in mikroplastike. Zato hidrogeologijo v vsakdanji praksi srečujemo na številnih področjih, od oskrbe s pitno vodo do trajnostnega upravljanja vodnih virov in prilagajanja na podnebne spremembe.
Študij področja hidrogeologija študente seznani z osnovami kroženja vode v naravi, pojavljanjem podzemne vode v geosferi in zakonitostmi njenega pretakanja. Poleg tega študenti spoznajo procese prenosa onesnaževal v vodonosnikih, metode varovanja in monitoringa podzemne vode ter načine vrednotenja vplivov človekovih dejavnosti na vodne vire. Poseben poudarek je namenjen reševanju praktičnih problemov, od zajemanja vode za oskrbo prebivalstva s pitno vodo, do upravljanja vodnih virov v razmerah poplav, suš in drugih posledic podnebnih sprememb. Študenti pridobijo tudi znanja o uporabi sodobnih raziskovalnih metod, modeliranju podzemne vode ter ocenjevanju tveganj tako za kakovost kot tudi za razpoložljivost vodnih virov.
Posebno področje hidrogeologije je tudi hidrogeokemija, ki obravnava področje sestave podzemnih vod. Pri tej tematiki se študentje seznanijo s teoretičnimi osnovami, ki so pomembne za razumevanje kemičnih reakcij v vodnem okolju, meritvami na terenu, standardi in predpisi na področju hidrogeokemije, sistematičnim pregledom spojin v podzemni vodi ter geokemičnim modeliranjem, ki zajema predvsem računalniško, termodinamsko in matematično obdelavo geokemičnih podatkov v večkomponentnih sistemih, npr. za izračune pH-vrednosti, redoks potenciala, reakcij, topnosti in masnega transporta. Pomemben del študija predstavlja tudi terensko delo, saj študenti na terenu spoznavajo raziskovalne metode, izvajajo meritve in vzorčenja ter pridobivajo praktične izkušnje pri reševanju hidrogeoloških problemov v realnem okolju.
Program študija področja inženirske geologije na Katedri za aplikativno geologijo je usmerjen v uporabo geološkega znanja pri reševanju praktičnih problemov, ki nastajajo pri posegih človeka v okolje (tla), in pri odpravljanju posledic teh posegov. Pri gradnji velikih objektov na površju in pod površjem inženirska geologija opredeli medsebojne vplive med objektom in tlemi.
Cilj tega področja študija je, da študent osvoji osnovno znanje iz inženirske geologije za praktično delo pri posegih na terenu (temeljenje zgradb, raziskave in gradnja prometnic v različnih geoloških pogojih, inženirsko-geološke karte napovedi itd.) in za ugotavljanje posledic posegov v teren (odlagališča odpadkov, geologija okolja itd.) ter obvladovanje naravnih ogrožajočih pojavov (plazovi, potresi). Študenti se seznanijo z inženirskogeološkimi enotami in splošnimi inženirskogeološkimi lastnostmi slovenskega ozemlja, lastnostmi zemljin in kamnin (hribin), destruktivnimi procesi, ki zamejajo preperevanje in erozijo, osnovami seizmične rajonizacije ter standardom Evrokod 8, vzroki za plazenje, vrstami plazov v širšem pomenu oz. širokega spektra klasifikacije masnih premikov (npr. zemeljskih plazov, drobirskih tokov, skalnih podorov, lezenja in drugih masnih premikanj) načini merjenja premikanj teh procesov, terenskim prepoznavanjem in popisom ter z načini njihove sanacije.
Področje geoinformacijskih sistemov (GIS) v geologiji zajema uporabo praktičnih in sodobnih računalniških programov za zajem in shranjevanje prostorskih podatkov v relacijskih podatkovnih bazah, izdelavo geoloških in drugih tematskih kart, urejanje podatkov ter predvsem izdelovanje prostorskih analiz in 2D ter 3D-prikazovanje podatkov. Prostorske analize vključujejo točkovne poizvedbe, analize vektorskih podatkov in rastrske analize za izdelavo tematskih geoloških kart in kart ogroženosti, ranljivosti in tveganja. Študentje se tudi seznanijo s različnimi koordinatnimi sistemi, omejitvami in uporabnostjo GNSS sistemov za uporabo v geologiji in različnimi slovenskimi in tujimi GIS podatki in portali.
Znanje o krasu kot najpomembnejšem še razpoložljivem viru večjih količin pitne vode je iz dneva v dan aktualnejše. 45 % ozemlja Republike Slovenije je kraškega in v nasprotju z večino kulturnega sveta je to ozemlje razmeroma gosto poseljeno. To povzroča dodatne težave tako z vidika tehnologije bivanja na krasu kot z vidika zaščite kraških voda. Hkrati je slovenski kras zibelka krasoslovja in eden najpomembnejših prostorov za raziskovanje krasa na svetu. Slovenski krasoslovci sodijo med vodilne in so v zadnjih desetletjih razvili več novih raziskovalnih metod.
Področje študija geologije krasa zajema reševanje različnih problemov s širšega področja speleogeneze, geotehničnih vidikov bivanja na krasu in eksodinamike kraških področij. V bistvu so kraške oblike spremenjene (na specifičen način modificirane) geološke strukture, ki se zaradi posebnih pogojev nastajanja zelo razlikujejo od npr. bolj znanih fluvialnih oblik. Zato že na začetku njihove obravnave pogosto prihaja do napačnih identifikacij, kar zmanjšuje kredibilnost vsakega nadaljnjega raziskovanja in tehnološke izrabe.
V okviru teme Površinske in podzemske kraške oblike ter procesi bodo kot podlaga nadaljnjim korakom posebej poudarjene konkretne kraške oblike, njihov nabor, izvorne geološke strukture in fizikalno-kemični procesi, ki so privedli do današnjega stanja. Površinski kraški procesi načeloma delujejo vertikalno. Zato akumulacije v kraškem svetu skoraj ni, podzemske in strukturne oblike, ki jih denudacija spravi na površje, pa do neke mere ohranjajo identiteto. Tema Dinamika kraškega površja v odnosu do podzemskega zakrasevanja posebej poudarja analizo izvorno podzemskih površinskih kraških pojavov in njihovo povezavo z lokalno in regionalno geološko zgradbo. Speleogeneza kot stopnja v diagenezi kamnine je usmerjena v nastanek kraških votlin z vidika razvojnega cikla kamnine. Pomembna stopnja v tem okviru je študij začetnega zakrasevanja in paleokrasa, kar je eden ključnih vidikov pri proučevanju paleookolja ter pri naftni geologiji. Speleogeneza kot stopnja v razvoju kraškega vodonosnika je usmerjena v razumevanje in razlago prehajanja razpoklinskega vodonosnika v kanalskega. Posebej bodo poudarjeni odnosi do litoloških in strukturnih danosti. Te informacije so enako pomembne pri analizi konkretnih vodnih virov na krasu kot pri strategiji sonaravnega bivanja na krasu. Pri večjih posegih na krasu redno naletimo na različne kraške pojave. Specialno kartiranje krasa zajema geološko kartiranje kraških votlin, kartiranje denudiranih podzemskih kraških oblik in strukturno kartiranje krasa.
Fizikalna geologija ter procesna in eksperimentalna geomorfologija obsegata sintezo endodinamike in eksodinamike, zato pokrivata celotno polje geologije. Procesna in eksperimentalna geomorfologija sta nujno potrebni za nadgradnjo geologije krasa.
Program študija za področje uporabna geofizika se ukvarja s fizikalnimi metodami, ki se uporabljajo za preučevanje geoloških struktur pod površjem z meritvami naravnih ali umetno povzročenih fizikalnih polj, z namenom odkrivanja mineralnih surovin in energetskih virov, ter za raziskave ob različnih posegih v prostor.
Geofizikalne metode so poleg globinskega vrtanja edine, ki omogočajo raziskovanje geoloških struktur pod površjem in tako drugim geološkim raziskavam dodajo tretjo dimenzijo (globino). Uporabna geofizika je del geofizike, vede, ki proučuje fizikalne lastnosti Zemlje, in sicer njenega trdnega dela, hidrosfere in atmosfere. Splošna ali globalna geofizika proučuje fizikalne lastnosti planeta Zemlja kot celote. Študenti bodo najprej pridobili splošno znanje geofizike in na tej podlagi znanje uporabne geofizike.