DNEVNA SOBA:
Prostor ustvarjalnih srečanj med begunci, lokalnimi ustvarjalci in mladimi
Odprtje: petek, 13. oktober 2017, ob 19.00
Kreativni center Poligon, Tobačna ulica 5, Ljubljana
Razstava, ki je del spremljevalnega programa BIO, bo na ogled do 23. oktobra 2017
Vljudno vas vabimo na odprtje razstave Dnevna soba, prostora ustvarjalnih srečevanj med begunci, lokalnimi ustvarjalci in mladimi.
Med aprilom in oktobrom 2017 so v učilnicah, delavnicah, kavarnah, kuhinjah in na vrtovih potekali procesi soustvarjanja rokodelskih in oblikovalskih izdelkov. Na delavnicah oblikovanja tekstilij, nakita in keramike, vizualnega pripovedovanja in obdelave lesa, so se prepletale raznolikosti osebnih poetik in lokalnih kulturnih dediščin, tehnik in načinov dela. Vzpostavili pa so se tudi osebni stiki, nova poznanstva in sodelovanja, ki se nadaljujejo tudi onkraj te postavitve. Dnevna soba dokazuje, da begunci prinašajo veščine, znanja in talente, ki se najbolje aktivirajo v sinergijah z lokalnimi ustvarjalci. Dobrodošli vanjo!
Sodelujoči:
Palmas Ngen, Martina Obid, Ismael Kalel, Erfan Mohseni, Kristina Drnovšek, Sveta Solntseva, Amjad Al-Achkar, Newayu Dawit, Samira Kentrić, Haileb Hailemariam, Zerehaymanot Mehari, Teklehaimanot Kidanemariam, Dragica Čadež, Yemane Fithawi, Adem Mohamed Ali, Welday Tedross, Hana Karim, Janža Dolinšek, Desmond Alla Johnson, Društvo Prostor Vmes (Laura Klenovšek, Lara Gligić, Neža Krošelj), Miha Dežman, Silvia Vallesi, Meresa Haftom, Ahmad Adelian, Mahmoud Sabbagh, Jana Milovanović, Ilir Halili, Ismael Kalel, Romat Hassan, Moutaz Bara, Rojin Mohammad ter študentje in profesorji Oblikovanja tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (Tara Lombergar, Denis Lukešević, Darija Batič, Polona Šavc, Teja Rojnik, Ina Hadžisulejmanović, Kaja Repenšek in Pia Gorišek ter mentorice prof. Marija Jenko, izr. prof. Elena Fajt in asist. Petja Zorec).
Razstava je del projekta Sodelovalnica mladih na področju begunstva, ki je delno financiran s strani Urada RS za komuniciranje.
DIALOG
Študenti oblikovanja tekstilij in oblačil Oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje z Naravoslovnotehniške fakultete, Tara Lombergar, Denis Lukešević, Darija Batič, Polona Šavc, Teja Rojnik, Ina Hadžisulejmanović, Kaja Repenšek in Pia Gorišek so se skupaj z mentoricami, prof. Marijo Jenko, izr. prof. Eleno Fajt in assist. Petjo Zorec, odzvali na povabilo društva za trajnostni razvoj Terra Vera, katerega predsednica je uni. dipl. etnologinja Jana Milovanović. V dialogu z Ilirjem Halili iz Kosova, Rojin Mohamd ter Ismaelom Kalel in Romat Hassan, Kurdi iz Sirije ter Sirijcema, Moutazom Bara in Mahmoudom Sabbagh so razvili skupino sodobnih uporabnih izdelkov, ki so jih razvili iz skupnih pogovorov.
Tridimenzionalna preproga in ogledalo
Avtorji: Tara Lombergar, Denis Lukešević in Ilir Halili
Tara Lombergar je o razvoju projekta napisala: »Ispiracija za preprogo je bilo pogovarjanje z Ilirom Halili, ki je prišel iz Kosova. Skupaj smo iskali stike njegove kulture z našo. Želeli smo med njima ustvariti simbiozo in ju združiti v eno celoto. V Kosovu preproga zavzema osrednji predel v dnevni sobi, pri nas pa velikokrat zaradi drugega pohištva ne pride do izraza. Zato smo za izhodišče izbrali ravno barvite in z ornamenti bogate kosovske preproge, ki smo jih preoblikovali in združili s sodobnostjo, hkrati pa ves čas pazili, da ostanemo zvesti prvotni inspiraciji. Iz naše, slovenske, kulture smo uporabili čipko, po kateri smo oblikovali slikovito, aktivno črto, ki smo jo dali izrezati iz tepiha. Izrezane predele, ki se deloma še vedno držijo celine, smo privzdignili in podnje postavili kubuse iz ogledal ali pa smo jih položili nazaj v osrednjo ploskev, da so spet tvorili popolno obliko preproge. Trije kubusi, obrnjeni eden proti drugemu, kot tabureti v kosovski bivalni kulturi ustvarjajo svoj socialni prostor v dnevni sobi. V ogledalih, ki taburete naredijo breztelesne in nevidne, nehote vidimo, kdo smo, zavemo se ljudi okoli nas, naše okolice, lastne notranjosti in navsezadnje naših vrednot.«
Ilir Halili je k temu dialogu dveh kultur dodal še svoj izdelek – ogledalo, ki ga je uokviril s čipkami in vezeninami, podobno kot v Kosovu krasijo oblačila in domove.
Viseča vreča
Avtorji: Darija Batič, Polona Šavc, Teja Rojnik, Rojin Mohamd ter Ismael Kalel in Romat Hassan
Zamisel za visečo vrečo so Darja, Polona in Teja izpeljale iz pogovora z Rojin, Romat in IsmaAelom. V pripovedih, prežetih s spomini na dom, ki so ga morali zapustiti, so sirijski Kurdi postopoma odstirali svojo bogato in samosvojo kulturo. Tekstilne oblikovalke pa je najbolj zanimalo njihovo tekstilno izročilo. Rojin se je spomnila preprostega vozlanja, ročne tekstilne tehnike, s katero že iz otroštva izdeluje tekstilne zapestnice, pa tudi najrazličnejše izdelke za dom.
Na begunski poti so skusili vsakršna zasilna ležišča. Tipična viseča mreža je v kreativnih mislih treh oblikovalk prerasla v dom v malem – zapredek miru in tišine – narejen z enakim prevezovanjem vrvic kot pri drobni zapestnici. Iz mreže je nastala cela vreča, težja in manj primerna za prenašanje, a jo, kot visečo mrežo, vseeno lahko razpnemo med dve drevesi, zlezemo vanjo in se zapremo v svoj svet, utrujeno glavo pa položimo na blazine, ki jih je z barvitim vezenjem dopolnila in okrasila Romat Hassan.
Večnamenska potovalna torba in risbe
Avtorji: Ina Hadžisulejmanović, Kaja Repenšek, Pia Gorišek, Moutaz Bara in Mahmoud Sabbagh
Pretresljiva izpoved dveh beguncev iz Sirije, ki so ju na oblikovalsko delavnico povabili iz društva Terra vera, se je dotaknila študentk oblikovanja tekstilij in oblačil. Mesta, kjer sta Moutaz in Mahmoud s svojima družinama živela že od svojega otroštva, ni več. Izgubili so vse, le najnujnejše, ki jim predstavlja ves njihov dom, so v torbah prinesli s seboj v Slovenijo.
Ta bridka izkušnja je postala izhodišče za zasnovo večnamenske potovalke. Njena oblika je povzeta po tipični silhueti vodnjaka, ki je vir dragocene vode in znak blagostanja ter osrednji objekt v atriju vsakega sirijskega doma. Sestavljena je iz dveh delov: zunanjega oboda in notranje torbe, ki je pogreznjena vanj in hkrati povezana z njim v enovito celoto. Oblazinjeno ostenje se s pomočjo zadrg razstavi v šest ločenih blazin, ki se razprejo v cvet okrog dna potovalke. Vsebina potovalke ostane nedotaknjena v notranji torbi, začasno jo odmaknemo, da sprostimo njeno dno, ki postane priročen pogrinjek ali igralna površina, okoli katere posede družina in obeduje.
