…od zgodnjega jutra je hodil, brez postanka, s pogledom uprtim za obzorje, kjer je slutil, da se vse do neskončnosti razprostira le še brezmejna praznina…
Espen Willkür, Sans Titre – Le Matin
Od kod vsi negativni pomeni besede praznina v zahodnem svetu? Je vzrok v bolečem soočenju z lakoto, praznino v želodcu, praznino v medsebojnem odnosu, morda straši praznina v glavi, ali jalova misel brez smisla in namena? Ali pa morda nelagodje ob večni sli po zapolnjevanju praznine? In zakaj sploh izgubljati čas in besede za nekaj, kar je prazno, česar ni?
Ko se Willkürov hodec poda proti praznini, tega ne more narediti drugače, kot da se premika skozi čas, in pri tem za sabo pušča mesta, v katerih se v vsakem trenutku premikanja znajde. Vsa ta mesta so zaustavljene, zamrznjene podobe njegovih vsakokratnih doživetij stvarnosti. Potopljen je namreč v samoumevnost privajenega vzorca bivanja, ki svet, ki ga obkroža vidi kot res extensa, vseobsežno neskončnost, brez vsakih vrzeli. Premike v njem zato doživlja kot negibne izseke stvarnosti, zapise in dokumente bivanja, kot slike, figure in odseve, ki v najsmelejši pojavni obliki tvorijo neskončna zrcaljenja samoustvarjenih simulakrov. Njegova pot je pot gosenice, ki se preko lista pomika tako, da neprestano žre vse kar je pred njo, za seboj pa pušča zevajočo razo praznine, ki je še tako sijajni, občasno izločeni, iztrebki, (slike ali kipi) ne morejo več zapolniti. Umetnina, kiparska ali slikarska podoba, pa naj bo to odtis dlani v votlini, heroičen portret ali posmrtna maska, pričakuje, da nas bo njena metafizična avra preplavila v hipu, tako kot nas oblije svetloba, božanski lumen. Usmerja se v onstranstvo v univerzalno metaforo življenja. A se hodec v trenutku sodobnosti zave praznine med korakoma, tiste spremembe ki je ni mogoče časovno določiti, hkrati pa vendarle pomeni obrat in napoved linearnega niza menjajočih se praznin in označevalcev. Koraki vodijo v res cogitas, kjer se čas pretvarja v zakodirano zaporedje ideogramov, med seboj ločenih z intervali. Linearnost zapisa se zaveda obstoja med že in še ne, poudarja tok časa in pomen zgodovine; umetnost neha biti posredovalka stanja in se prelevi v zapisovalko miselnega seštevanja parcialnih resnic. Zorni kot pogleda se spremeni v mentalni kod, v bivanjsko strukturo, za katero je značilno to, da so njena medprostorja zapolnjena z ontološko vezivno malto.
Morda si lahko drevesa drevoreda na Koglu predstavljamo kot drevesa spoznanja, po katerih je mogoče prečiti brezna v vijugavem toku časa, dela avtoric in avtorjev projekta Informacija pa kot vezivo, ki preprečuje, da bi vse, kar biva med prej in potem, in kar leži med tu in tam razpadlo in se razblinilo v sončni prah. Prav gotovo ne gre za tekmovanje kdo je bil prej, kdo je čvrstejši, pomembnejši in kdo bo preživel. Vse je zdaj eno. Pa se, potem, ko pogled s Kogla odjadra preko polja, kljub vsemu vprašam, bodo to na videz nepremična in v zemljo zasidrana drevesa ali v praznine med njimi naseljena krhka intimna sporočila. Praznin zdaj ni več in ali ni slastno poseljevanje niča z življenjem postalo naša sladka predestinacija? Odgovori so vmes.
Mentor projekta Informacija, prof. Dušan Kirbiš
Projekt z naslovom Informacija magistrskih študentov oblikovanja tekstilij in oblačil Naravoslovnotehniške fakultete je nastal pri predmetu Kreativne teorije pod mentorstvom prof. Dušana Kirbiša v sodelovanju z vinogradništvom in kmetijo Kogl. Otvoritev prostorske instalacije v drevoredu bo v soboto, 22. aprila 2017, ob 15 uri v Veliki Nedelji 23.
Sodelujoči študentje:
Nika BATISTA
Jona BEDNJANEC
Timotej BISTAN
Anita BIZJAK
Eva BIZJAK
Nina GLAVIČ
Nina GRUBAR
Saša HAŠIČ
Lovro IVANČIĆ
Eva JAKOPIČ
Katarina KIMOVEC
Estera LOVREC
Vesna MAKAROV
Dejan PETROVIĆ
Erik PIŽENT
Katarina RADOVIĆ
Mirjana RELJIĆ
Tjaša ZALAR
Špela ZELKO
Jelena ZURKOVIĆ
Irena ŽIVKOVIĆ
Vljudno vabljeni.
