Vljudno vabljeni na otvoritev razstave
IZ (N)ULE
Avtorica: Ula Pogorevčnik, diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil (UN)
Kuratorica: Tamara Mlakar, študentka umetnostne zgodovine (UL Filozofska fakulteta)
v torek, 21. 11. 2023 ob 18h v Galeriji Mitnica pred Naravoslovnotehniško fakulteto, na Aškerčeva 12 v Ljubljani.
Razstava Iz (N)Ule bo na ogled od 21. 11. 2023 do 5. 1. 2024 in je nastala ob premisleku in pomisleku Ule Pogorelčnik o tem, kar ji osebno predstavlja biti poklic umetnika in vztrajati v svetu, kjer je zaslužek majhen ter pot trnjeva – če ti je bila v zibko položena le želja po umetniškem izražanju brez ščepca nepotizma. Veliko umetnikov zaradi težkih razmer tako opravlja tudi druge poklice, ki jim prinesejo bolj stabilno in varno življenje. Umetnico je v iskanju sreče odneslo na drugi konec spektra »umetnosti« – v svet resničnostnih šovov in pop kulturo, ki se ji znotraj razstave posveča skozi oči družbenokritične perspektive.
Predlog: prof. Marija Jenko, Naravoslovnotehniška fakulteta Univerza v Ljubljani
Razstava iz (N)Ule je nastala ob premisleku in pomisleku Ule Pogorelčnik o tem, kar ji osebno predstavlja biti poklic umetnika in vztrajati v svetu, kjer je zaslužek majhen ter pot trnjeva – če ti je bila v zibko položena le želja po umetniškem izražanju brez ščepca nepotizma. Veliko umetnikov zaradi težkih razmer tako opravlja tudi druge poklice, ki jim prinesejo bolj stabilno in varno življenje. Umetnico je v iskanju sreče odneslo na drugi konec spektra »umetnosti«- v svet resničnostnih šovov in pop kulturo, ki se ji znotraj razstave posveča skozi oči družbenokritične perspektive.
Iz N(U)le se tako kot z naslovom ironično poigrava z idejo resničnega in kaj pravzaprav konstituira resničnost. Resničnostni šovi se ponašajo z imenom, ki gledalca prepričuje, da je to kar vidi pristno in iskreno, čeprav je očitno, da jim gledalci pravzaprav ničesar ne verjamemo. Kljub tej pomanjkljivosti nas šovi obdržijo pred zasloni dlje, kot bi si želeli priznati. To privlačno kvaliteto šova je umetnica izkoristila in v galerijski prostor postavila umetnost, ki reproducira neresničnost in jo razgalja v svoji hladni in izolirani obliki. V galerijski prostor se je tako namesto resnice naselil beg pred njo – resničnostni šov. Človeška želja po begu je v nas vidna že od malega, ko shodimo in sprva bežimo v svet z odprto glavo, na koncu pa ob vseh spoznanjih bežimo nazaj in se skrivamo pred življenjem samim. Resnični svet je krut! Od nas neprestano zahteva aktivno sodelovanje in razmišljanje. Imeti moramo cilje in želje tako v zasebnem kot poslovnem življenju, zaželeni so hobiji, kjer sledimo motu zdrav duh v zdravem telesu in občasno kulturno udejstvovanje in razpravljanje o politiki, gospodarstvu in ekologiji – vse to nas doleti, če imamo srečo in izpolnjene pogoje za prosti čas in lagodno življenje, če pa komaj shajaš iz dneva v dan je vse ostalo, razumljivo, na zadnjem tiru. Resničnostni šovi so iskreni v svoji transparentnosti, ne nastavljajo ogledala družbi in se niti ne pretvarjajo, da si želijo iti v to smer. So prozorni v svoji nameri – ponujajo užitek, pobeg v alternativno resničnost neposrečenih odnosov in izjav, nesprejemljivega, včasih žgečkljivega obnašanja, nepričakovanih (in pričakovanih) zapletov in ovir, s katerimi se soočajo liki na televiziji. Od nas ne zahtevajo ničesar, v resnici minimalno razmišljanje vodi v maksimalen užitek. Transakcija med gledalcem in šovom je ravno obratna, saj nam gledanje prinaša zadovoljstvo, postavlja nas v superiorni položaj spektatorja, ki je lahko le to – oseba, ki gleda in ne misli.
Prostor razstave s svojo arhitekturno specifiko metaforično ponazarja prozornost resničnostnih šovov kot tudi umetniškega sveta, kjer gledalec hitro spregleda umetniško smetano kot zamejeno entiteto, ki se meša le med sabo. Sprva ta plast deluje uglajeno, lepo in svetlo kot njena prihodnost, a resnici na ljubo se s časom skisa in začne pronicati skozi pore družbenih temeljev, ki jih gradijo običajni ljudje. Razstava tako kritizira umetniški svet, ki izgublja pristen stik s publiko in je zato tako kot šovi postavljen znotraj tega steklenega paralelnega sveta.
Vizualno Mitnica s svojo privlačno zunanjo podobo pritegne gledalca k sebi kot nas k televizijskim ekranom pritegnejo dobro zmontirani prizori, ki gradijo privlačen okvir nečesa precej praznega. Omamljeni od obljubljenega nam kot gledalcu preostane le eno, da se kot kralji v dnevni sobi namestimo v našem najljubšem sedežu in pustimo, da nas prevzame namišljena resničnost. Prižgati televizor in ugasniti um. Morda pa pogled usmerite preko steklenih sten in ugledate pravi svet, mogoče bo prva stvar, ki jo vidite prav gledalec tega sveta (vi), edina resničnost na tem mestu.
Spremno besedilo: Tamara Mlakar
Fotografije: arhiv avtorice
