Zgodovina metalurgije na ljubljanski univerzi
Če pogledamo dovolj nazaj v zgodovino slovenskega visokošolskega študija, lahko ugotovimo, da je na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, ki je deloval med letoma 1597 in 1773 (ko ga je papež razpustil), od leta 1705 delovala tudi stolica za fiziko in matematiko. Na tej šoli je pater Gabrijel Gruber leta 1766 ustanovil stolico za mehaniko in na njej tudi poučeval. Kranjski deželni stanovi so leta 1786 in 1787 na tedanjega avstrijskega cesarja Jožefa II naslovili prošnjo, naj se v Ljubljani ustanovi široko vseučilišče, kjer bi med drugim poučevali tudi jamomerstvo, mehaniko, kemijo in geologijo. Rudarska in fužinarska stroka tedaj še nista bili tako razviti, da bi lahko organizirali samostojen visokošolski pouk teh strok. Prošnja ni bila uslišana, čeprav je bilo tedaj na slovenskem ozemlju kar precej rudnikov in topilnic, kot so bili Idrija, Javornik, Sava, Radovna, Bohinjska Bistrica, Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Dvor, Hubelj in drugi. Prvi visokošolski tehniški pouk se je na slovenskem ozemlju začel v Napoleonovi Iliriji, ko so leta 1810 ustanovili Écoles centrales, na kateri so prirodoslovne in inženirske predmete poučevali tuji in tudi nekateri domači učitelji. Iz te šole so izšli prvi domači inženirji. Šola ni dolgo delovala, saj je bila s propadom Ilirije leta 1813 ukinjena.
Avstro-ogrska monarhija ni imela posluha za ustanovitev slovenske univerze, čeprav si je slovenski narod ves čas želel lastno univerzo. V zadnjem obdobju monarhije so slovenski voditelji začeli priprave za ustanovitev slovenske univerze. Na raznih univerzah (Dunaj, Praga) so načrtno šolali nadarjene slovenske študente in diplomante, dogovarjali pa so se tudi s tedaj že uveljavljenimi profesorji slovenskega rodu, ki so poučevali na različnih evropskih univerzah. Tako so želeli zagotoviti pedagoški kader za pouk na prihodnji ljubljanski univerzi. Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena l. 1919 z dekretom tedanjega regenta Aleksandra Karađorđevića, in sicer kot Univerza kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, s popolnimi pravno, filozofsko, tehniško in teološko fakulteto ter nepopolno, dvoletno medicinsko fakulteto.
Tehniška fakulteta je imela tudi oddelek za rudarstvo in plavžarstvo (fužinarstvo), prvi profesorji metalurgije na tem oddelku pa so bili tujci – Čeha prof. Anton Danihelka in kasneje prof. Josip Humel, za njima pa Rus prof. Ignacij Majdel. Enciklopedične metalurške predmete so na oddelku za kemijo poučevali profesorji Maks Samec, Anton Danihelka in Ignacij Majdel. Prvi stalno zaposleni metalurg na Tehniški fakulteti je v šolskem letu 1934/35 postal doc. dr. Matija Žumer, ki je rudarjem predaval enciklopedijo fužinarstva in metalurgijo. Redni pouk metalurgije na Odseku za metalurgijo se je začel v šolskem letu 1940/41, ko so začeli predavati doc. dr. Viktor Kersnič, prof. dr. Janko Kavčič ter doc. Ciril Rekar in dr. Herman Klinar. Odsek za metalurgijo je imel zavode za metalografijo, železarstvo, kovinarstvo, toplotno tehniko in metalurške peči ter za fužinarsko strojeslovje. Po začetku druge svetovne vojne so se iz metalurških fakultet v Pfibramu in Leobnu vrnili slovenski študenti višjih letnikov metalurgije, ki so tam študirali. Tehniška fakulteta je tem študentom omogočila dokončanje študija metalurgije v Ljubljani in tako sta že leta 1941 diplomirala prva inženirja metalurgije, Ernest Močnik in Frančišek Emmer, leta 1942 in 1943 pa so diplomirali še Miloš Bučar, Anton Mauer, Frančišek Novak in Vojmir Bratina. Prva diplomanta po 2. svetovni vojni sta bila leta 1945 Klemen Stegenšek in Petar Stankovič. V prvih dveh povojnih letih je metalurški odsek dobil prvi redni pedagoški kader in do leta 1950 so bila zasedena vsa odobrena učna mesta; tako se je lahko začelo popolno pedagoško delo. Kot sestavni del šole je bil leta 1947 ustanovljen Metalurški inštitut, ki pa se je kmalu osamosvojil in priključil jugoslovanski železarski industriji kot njena raziskovalna ustanova. Med obema ustanovama so obstajale trdne učne in raziskovalne vezi ter medsebojno raziskovalno sodelovanje z uporabo vseh raziskovalnih kapacitet, tudi za opravljanje praktičnih in laboratorijskih vaj, izdelavo diplomskih in kasneje tudi magistrskih in doktorskih del.
Dolga leta je bila metalurška šola v Ljubljani edina v Jugoslaviji, kar kaže tudi tedanja narodnostna sestava študentov, ki so študirali na šoli. Slovencev je bilo približno 58 %, drugi pa so bili iz vseh jugoslovanskih republik (10 % iz Hrvaške, 20 % iz Srbije, 8 % iz Bosne in 4 % in Makedonije). Z znano reformo visokega šolstva in prehodom na stopenjski študij se je v šolskem letu 1963/64 začel študij 3. stopnje (magistrski študij), ki je imel tri usmeritve: tehnološko-preiskovalno, proizvodno-ekstraktivno in strojno-predelovalno. Sredi leta 1967 je diplomiral petstoti diplomirani inženir metalurgije in istega leta tudi prva dva inženirja tedanje 1. stopnje. Tisoči diplomant metalurgije je končal študij in diplomiral l. 1994.
Zaradi vse večjih potreb po visoko izobraženem kadru je šola organizirala tudi študij ob delu, najprej 1. stopnje po metalurških centrih v Sloveniji (Jesenice, Ravne, Maribor, Štore), kasneje pa tudi 2. stopnje v Ljubljani. S tem so strokovnjaki iz prakse dobili možnost izboljšanja strokovne izobrazbe in jo tudi v precejšni meri izkoristili.
Do nove spremembe študijskega režima je na ljubljanski metalurgiji prišlo v šolskem letu 1991/92, ko je bila uvedena usmeritev Metalurgija, v šolskem letu 1992/93 pa še usmeritev Materiali. Prvi diplomanti smeri Materiali so študij končali leta 1998, diplomanti Metalurške tehnologije pa leta 2000. V šolskem letu 1996/97 sta se začela izvajati visokošolski strokovni program Metalurška tehnologija ter interdisciplinarni podiplomski študij Materiali. Do ponovne spremembe načina študija je prišlo z uvedbo bolonjske reforme v leta 2009/2010, ko sta bila uvedena prvostopenjski visokošolski strokovni študijski program Metalurška tehnologija (3 leta) ter prvostopenjski univerzitetni študijski program Inženirstvo materialov (3 leta); oboje nadgrajujeta podiplomski študij druge bolonjske stopnje Metalurgija in materiali in študij tretje bolonjske stopnje Znanost in inženirstvo materialov (slednji nadomešča prejšnji doktorski študij).
