Maske za zaščito dihal so najobičajneje izdelane iz vlaknovin, in sicer iz polipropilenskih (PP) ali poliestrskih (PES) vlaken. Njihova poglavitna naloga je, da ščitijo uporabnika pred vdihovanjem aerosola (prašni delci, plini, mikroorganizmi, itd.) iz okolice in obratno, da ščitijo okolico pred mikroorganizmi prisotnimi v izdihanemu zraku uporabnika zaščitne maske.
Mehanizem filtracije aerosola skozi zaščitno masko je kompleksen proces. Z namenom, da dosežemo najvišjo stopnjo filtracije, morajo biti pore dovolj majhne in hkrati ovite kot kanal, ki pri pretoku zraka skozi masko spreminjajo smer. Tem zahtevam lahko zadostijo le vlaknovine iz mikrovlaken, premera 1,5–2,5 µm (za primerjavo: premer konvencionalnih sintetičnih vlaken je okrog 20 µm). Poleg tega so za zagotovitev ustrezne majhnosti por, ki onemogočajo prehod delcev ali mikroorganizmov (npr. velikost bakterije je 0,5–5,0 µm, virusa pa 20–300 nm) skozi porozno strukturo maske, le-te izdelane iz treh slojev, pri čemer se filtrni sloj nahaja v sredini med zgornjim in spodnjim slojem.
Glede na stopnjo filtracije in s tem učinkovitost zaščite, delimo obrazne maske na t.i. kirurške maske in respiratorje. Medtem, ko se kirurške maske le ohlapno prilegajo obrazu in kot take ne nudijo popolne zaščite pred aerosolom, je za respiratorje značilno, da se popolnoma prilagajo obrazu in tako zagotavljajo dobro zaščito uporabnika. Za kirurške maske tudi velja, da se hitro navlažijo zaradi vlage izdihanega zraka in jih je tako potrebno menjati na 2 do 4 ure, medtem ko je menjava respiratorjev zaradi učinkovitejšega filtrnega sloja priporočljiva na 8 ur.
Kirurške maske
V skladu s standardom SIST EN 14683 Medicinske maske za obraz – Zahteve in preskusne metode, razvrščamo kirurške maske v naslednje kategorije: tip 1, tip 2 in tip 2R. Lastnosti kirurških mask glede na tip so predstavljene v spodnji preglednici (Preglednica 1). Kirurške maske tipa 1 nudijo najnižjo stopnjo zaščite, saj zaustavijo več kot 95 % mikroorganizmov in niso vodoodbojne, kar pomeni da ne ščitijo uporabnika pred vdorom tekočin iz okolice (kapljice pri kašlju, kihanju). Njihovo uporabo se priporoča zgolj za paciente in drugo osebje, z namenom da se zmanjša tveganje prenosa okužb v primeru epidemije ali pandemije in niso namenjene uporabi zdravstvenega osebja. Kirurške maske tipa 2 in 2R zagotavljajo več kot 98 % učinkovitost filtracije bakterij, kirurške maske tipa 2R pa so tudi vododbojne in zagotavljajo zaščito tudi pred vdorom tekočin. Te so namenjene uporabi zdravstvenega osebja v ambulantah, operacijskih sobah, itd. Ne glede na tip kirurške maske morajo slednje zadostiti tudi normativi o mikrobiološki čistosti, saj na površini proizvedene maske ne sme biti več kot 30 kolonijskih enot (CFU) na 1 g tekstilnega materiala.
Preglednica 1: Lastnosti kirurških mask v skladu s standardom SIST EN ISO 14683.
Respiratorji
Respirator je vrsta maske, ki nudi zaščito uporabnika pred vdihovanjem prahu, mikroorganizmov in tudi plinov. V grobem ločimo respiratorje na filtrirajoče respiratorje in respiratorje z dovodom zraka. Slednji so namenjeni specifični uporabi, zaradi česar se bomo v nadaljevanju osredotočili na prvi tip respiratorjev. Filtrirajoče respiratorje glede na učinkovitost filtracije razvrščamo v skladu s standardom SIST EN 143 Oprema za varovanje dihal – Filtri za zaščito pred delci – Zahteve, preskušanje, označevanje. Poznamo tri kategorije filtrirajočih respiratorjev, in sicer FPP1, FPP2 in FPP3. Njihova učinkovitost filtracije delcev narašča skladno z naraščajočo številko oznake (Preglednica 2). Respiratorji FPP1 nudijo najslabšo zaščito, pri čemer zadržijo vsaj 80 % delcev iz zraka pri hitrosti pretoka zraka 95 L/min, medtem ko nudijo najboljšo zaščito respiratorji FPP3, saj pri enaki hitrosti pretoka zraka zadržijo vsaj 99 % delcev. Pomemben parameter je tudi celokupna prepustnost respiratorja, ki označuje maksimalno količino delcev iz zraka, ki jo respirator lahko prepusti (npr. skozi filtrni sloj, spoje, ipd.).
V času epidemije ali pandemije potrebujejo respiratorje FFP3 predvsem zdravstveni delavci, ki so v večkratnem in dlje časa trajajočem stiku z obolelimi osebami ali pacienti.
NTF, OTGO, Katedra za tekstilno in oblačilno inženirstvo
